Včeraj je bil super dan, kot nalašč

za izlet v Logarsko dolino vse do tja,

kjer izvira reka Savinja, ki teče skozi naše

mesto. Pred leti, ko sem se sprehajala ob reki

je beseda dala besedo in nastala je pesmica; 

Savinja ti si naša,

od tvojega nam časa

minevajo življenja naša.

Od tvoje struge

do gora,

se ptičica smehlja.

Ob slapu tvojem Rinka

se mi zdiš soseda Tinka,

je tvoja struga vitka

še bolj kot svilena nitka.

Ko do Celja ti pritečeš

se ustaviš, opazuješ,

kaj zijalo o tebi premišljuje?!

Si mirna svetleča

ob slapu si boreča,

 a kmalu zliješ se v Savo,

se umiriš, opazuješ.

Zakaj je struga tvoja večja,

zakaj si jo deliš z Savo?

In tečeš vse do morja,

kjer se izliješ.

Takrat nisi več reka

in nimaš struge,

se ne giblješ, le miruješ!