Valentinovo sem ter tja... pa bistvo?

Danes je dan, ko godujejo Valentine in Valentini fantje, dekleta, možje, žene, strici, tete, dedki babice, izobraženci, športniki, brezposelni, brezdomci, umetniki, avanturisti in še bi se našlo…
Različni so si in različne so njihove poti, eno pa imajo skupno in to je njihov zavetnik Sv. Valentin. Prva legenda pravi, da je bil Sv. Valentin škof, ki si je svoj predčasni konec prislužil s tem, ko je pomagal zaljubljenim, da so se poročili kljub uradne rimske prepovedi, saj možje – vojaki, ki so bili poročeni niso s takim veseljem vstopili v vojsko, saj jim je bilo mar za svoje žene in otroke, tako jih je Sv. Valentin poročal na skrivaj.

Druga legenda pravi, da je bil Valentin zaprt zaradi svoje krščanske vere, zaljubil se je v paznikovo hčer, ki je bila slepa. Pisal ji je pisma in pesmi (od tu naj bi izvirala današnja navada ). Slepa paznikova hči je spregledala, njena družina je postala verna, Valentina pa so obglavili. Včasih je veljalo, da sv. Valentin prinese ključe od korenin, tako so se po njegovem godu pričela dela v vinogradih in sadovnjakih. Danes pa se na ta praznik z drobnimi pozornostmi spomnimo vseh tistih, ki jih imamo radi – prijateljev, ljubljenih, družinskih članov….

Ta priljubljenostjo pa je narasla tudi vedno večja potrošniška nagnjenost, tako so nastali številni trgovski izdelki namenjeni temu prazniku in je praznik prerasel v množično zapravljanje in kupovanje daril za svoje najdražje s tem pa se izgublja njegova vrednota. Veliko lažje je v trgovini kupiti nekaj že pripravljenega in le to podariti ljudem, ki jih imamo radi, vendar pa je dejanska vrednost takega dejanja veliko manjša, kot če se sam potrudiš, nekaj izdelaš, napišeš pismo in ga pošlješ. Dolgo časa je veljala navada, da so se na Valentinovo pošiljala anonimna pisma svojim najdražjem – kako neprecenljivo je, ko dobiš pismo in veš, da te ima nekdo rad in se je spomnil nate in ti poslal sporočilo, velikokrat je potrebno kar nekaj trudi predvsem pa poguma za takšno dejanje.

Dejanja povedo več, kot besede!

Darila povedo najmanj, veliko pa pove način in trud, ki je vložen vanje! Imejte se radi skozi celo leto, za Valentinovo pa le pripravite kakšno presenečenje tistim, ki so posebni v vašem življenju in ne pozabite ljubezni ne morete kupiti z denarjem!

To je dan, ko še najbolj plašne miške zapustijo varno zavetje rova in gredo na sonce, čeprav jih le to lahko opeče, a tvegajo, ker preveč hrepenijo, da bi bile eno s soncem a se bojijo, da jih le to ne bo sprejelo… Pogumno si povejte, da se imate radi, to je nekaj lepega, ni vsakdo sposoben imeti rad…povejte si, da se imate radi, zaradi tega ne boste pristali v zaporu… povejte si, da se imate radi, s tem boste nekomu polepšali dan…

...na koledarju 8. februar :)

Ker je danes Slovenski kulturni dan... še minutka za kulturo.. tole je nastalo nekega veselaga dopoldneva, ko so ptički na vejah veselo prepevali ;)

PREPROSTA MATEMATIKA

Začniva najprej z verjetnostjo najinega snidenja...

... po skromnem računu pičlih procentov

se lahko osredotočiva na odvajanje...

torej odvedi me nekam v množice celih naravnih števil...

... seštejva svoje poti, odštejva skrbi in vse skupaj pomnoživa med sabo...

... sledi integriranje kvadrata dvočleneka...

kmalu preideva na površino elipse in površino valja

in graf gibanja sinusne funkcije... krivulja-sinusoida...

... seštevanje in množenje...

... dost matematike za danes, ostanimo realni ;)

...ko zamenjam tipkovnico za čopič...

Kot ste že opazili moj zadnji članek govori o tem, da se malokrat spomin, da zapišem kaj o dogajanju, podelim kakšno misel z vami, ali objavim kakšno poezijo... Lenoba? Mah ne...
Moje življenje je pestro in še pestrejše postaja, in kadar je prenaporno, pobegnem malo na samo
in ustvarjam.... ;) (Akril na platnu)

Pogled iz mišje luknje
Huba buba balon
Črna vdova... malo drugače
Aprilski sprehod po obali
Snežni labod v noči išče svojo družico
Klavir in kapučino
Hawaiian sunset
Audi A3 darilo za bratov 30. rd
Sunset in your eyes
Poletni razgled

Sončni let
Hawaiian girl

...čas bi že bil... in časa ni...

Čas teče in čas je. In bil bi čas, če bi ga bilo več in konec koncev, je že skrajni čas da zopet nekaj napišem... ;)

Če bi si vzela čas, bi napisala poezijo ampak - o čem naj pišem...?...o vremenu, o zimi, ki je že tik pred vrati o mojih živalskih prijateljih, ki me vsakič znova navdušujejo s svojo prikupnostjo, o svojih prijateljih, od katerih sem se kar malo oddaljila, naj pišem o času, ki tako hitro beži in ga kar ni, ali naj pišem o svojih osebnih občutkih in počutju, o osebi, ki mi veliko pomeni, ali naj to raje zadržim zase, zakaj bi bili ljudje firbčni... konec koncev pa - kdo bo pa sploh prebral mojo objavo na blogu... kakšen naključen dolgočasnež, ki klika sem in tja, no ja - mogoče bo naletel na mojo objavo, ampak ko bo prebral prvo vrstico, bo zagotovo tam tudi ostal :)

Hmmm... kdo bi vedel...
Kot že pravim - dnevi so hladnejši, drevesa in trava so pobeljeni od mraza; kmalu bo sneg. Če bo sreča, se to zimo naučim uporabljati "kite", si nabavim enega, obujem buce in nataknem bord - to bo zabavno ;) V hlevu se zopet kotijo novi kozji mladički... sedaj jih je že 5, danes sem jim delala družbo in kot vsako leto so tudi letošnji mladički zelo prisrčni in vsak po svoje posebni. Moj najboljši prijatelj je pa itak tisti, ki se me od vseh najbolj razveseli, ko me vidi in mi moli sedaj eno, sedaj drugo žogo - moj Medo je res pes in pol, ok - velik je za 3 povprečne pse :)))

Življenje je lepo, če ga živiš ;) ...grem delat, takrat se počutim še posebej živa :)

P.S. obljubim, da si bom v kratkem vzela čas in spisala nekaj kar bo imelo glavo in rep :P :)

Utrinek iz Tromostovja...

Sedela sem na Tromostovju, obdajala me je množica ljudi. Hiteli so vsak po svoje, vsak s svojim korakom s svojim ciljem.

V mrgoleči množici pa je bilo opaziti dekle znano iz televizijskih zaslonov, ko je v znani slovenski seriji igrala lik preprostega dobrosrčnega dekleta... in kaj je počela sredi Prešernovega trga? Za hip se je ustavila s svojim dvokolesnim prevoznim sredstvom, njen pogled se je ustavil na skupini vrtčevskih otrok, ki so s svojimi vzgojiteljicami spoznavali moža, ki stoji tam sredi trga ujet v litino pod Primicevo Julijo.

Zrla je v ta mala bitja - radovedne očke polne energije, fantazije in otroške razigranosti. Na njenem obrazu se je odražalo hrepenenje katerega sta obdajala veselje in ljubezen. Počasi in s posebno milino je z rokami objela svojega še nerojenega otroka....in kaj se je takrat odvijalo v njenih mislih ob pogledu na vrtčevsko skupino si lahko le mislimo.

Prevzel me je njen materinski čut, ljubezen, ki jo je bilo čutiti in vse to hrepenenje - bila je srečna, da bo postala mati.

Obstala je še nekaj trenutkov po tem, ko je vrtčevska skupina odšla. Z nežnimi gibi je obdajala svoje dete in neizmerno izžarevala srečo, ki jo je lahko čutil vsak mimoidoči, če se je le zazrl vanjo. Čez hip sta jo srečali prijateljici s katerima se je odpravila na čaj - bila je srečna.

Ta izkušnja mi je dala misliti... misli so letele v porodnišnice, med srečne mamice, med tiste, ki se odrečejo svojim otrokom, med najstnike, ki odrastejo in zavračajo starševsko ljubezen, med tiste, ki si želijo imeti svojega otroka, a jim sreča ni naklonjena....

Razmišljala sem tudi o očetovski vlogi... je možno, da oče tako močno dojema svojega nerojenega otroka kot mati? ...

Sama sredi množice

Kako sem sama sredi množice ljudi,
zakaj se meni nikamor ne mudi?
Še pes se za mačko podi,
jaz pa čakam, se mi sploh ne mudi.

Kako sem sama sredi množice čudes,
včasih ne vem, al sanjam, al je res.
Kakšen moraš biti, da prideš do nebes
ljudje smo si različni, prav zares.

Kako sem sama sredi množice poti,
teži me na tisoče skrbi,
na voljo mi je mnogo smeri
in to me najbolj od vsega skrbi.

Kako sem sama sredi množice stvari,
same modernizirane, skoraj popolne reči,
potem neke nove elementarne vezi,
kup za naš obstoj nepomembnih stvari.

Koko sem sama sredi množice rastlin,
okušam, kako grenak je pelin,
česen ni dober, mi pa krepi spomin,
v zemlji je na tisoče prepletenih korenin
in jagode so slajše od malin.

Ti, ki si enostavno Ti

Ti, ki si kot rahel veter
tako nežen in prijeten,
ki pihlja mimo mene
in me vso prevzeme.

Ti, ki si kot zvezda severnica
nočna ptica- mojega srca tatica
daleč proč, a še vedno čisto blizu mene
žariš in se iskriš, kot jarem ki premaguje breme.

Ti, ki si kot trdna skala
postavljena v objem gora
tako enkratna in nedoumljiva
mojo dušo in telo obliva.

Ti, ki si tisto in ono in tretje
si kot štetje, kot abeceda in znanstvena veda.
Kot stvar brez katere ni dneva,
tvoj pogled pa še dolgo zatem mene pogreva.