Utrinek iz Tromostovja...

Sedela sem na Tromostovju, obdajala me je množica ljudi. Hiteli so vsak po svoje, vsak s svojim korakom s svojim ciljem.

V mrgoleči množici pa je bilo opaziti dekle znano iz televizijskih zaslonov, ko je v znani slovenski seriji igrala lik preprostega dobrosrčnega dekleta... in kaj je počela sredi Prešernovega trga? Za hip se je ustavila s svojim dvokolesnim prevoznim sredstvom, njen pogled se je ustavil na skupini vrtčevskih otrok, ki so s svojimi vzgojiteljicami spoznavali moža, ki stoji tam sredi trga ujet v litino pod Primicevo Julijo.

Zrla je v ta mala bitja - radovedne očke polne energije, fantazije in otroške razigranosti. Na njenem obrazu se je odražalo hrepenenje katerega sta obdajala veselje in ljubezen. Počasi in s posebno milino je z rokami objela svojega še nerojenega otroka....in kaj se je takrat odvijalo v njenih mislih ob pogledu na vrtčevsko skupino si lahko le mislimo.

Prevzel me je njen materinski čut, ljubezen, ki jo je bilo čutiti in vse to hrepenenje - bila je srečna, da bo postala mati.

Obstala je še nekaj trenutkov po tem, ko je vrtčevska skupina odšla. Z nežnimi gibi je obdajala svoje dete in neizmerno izžarevala srečo, ki jo je lahko čutil vsak mimoidoči, če se je le zazrl vanjo. Čez hip sta jo srečali prijateljici s katerima se je odpravila na čaj - bila je srečna.

Ta izkušnja mi je dala misliti... misli so letele v porodnišnice, med srečne mamice, med tiste, ki se odrečejo svojim otrokom, med najstnike, ki odrastejo in zavračajo starševsko ljubezen, med tiste, ki si želijo imeti svojega otroka, a jim sreča ni naklonjena....

Razmišljala sem tudi o očetovski vlogi... je možno, da oče tako močno dojema svojega nerojenega otroka kot mati? ...